IRENE GAJSER
LACRIMAE ARBORIS
V SREDO, 23. NOVEMBRA 2011 OB 18. URI
V GALERIJO DRUŠTVA LIKOVNIH UMETNIKOV MARIBOR, ŽIDOVSKA 10
OB PREDSTAVITVI SLIKARKINIH DEL LIKOVNEGA KRITIKA MARIA BERDIČA BO GOST VEČERA S PESMIMI PREDSEDNIK MARIBORSKE LITERARNE HIŠE MARJAN PUNGARTNIK
RAZSTAVA BO NA OGLED DO 10. DECEMBRA 2011.
ODPRTJE RAZSTAVE SO OMOGOČILI: VINOGRADNIŠTVO JANŽEKOVIČ IN PEKARNA HLEBČEK
GALERIJA JE ODPRTA OD TORKA DO PETKA OD 10. DO 18. IN V SOBOTO OD 10. DO 13. URE.
Mariborska slikarka Irena Gajser predstavlja na samostojni razstavi z naslovom Lacrimae arboris v Galeriji DLUM tematski izbor del v prevladujoči tehniki olja na platnu (vključno z uporabo kolaža in granulata) z drevesno motiviko, ki hkrati sovpada z mednarodnim letom gozdov. Rastlinska motivika nasploh spremlja slikarko že od samih začetkov likovnega ustvarjanja, ne le v smislu stiliziranega odslikavanja neposredno vidnega oz. površinskega, marveč tudi upodabljanja notranje strukture objektov (npr. nekoliko starejši prerezi jabolk in novejši prerezi drevesnih debel), poigravajoč se z neslutenimi možnostmi geometrizacije na eni in akcijskega slikarstva na drugi strani. Ireno Gajser tako zanima, poleg kompozicije, volumskih in prostorskih odnosov ter barvnih razmerij, tudi notranja podoba in tekstura sadeža, lista ali drevesa, vključno z njihovo raznovrstno ikonografsko ali simbolično vsebino. Četudi na tokratni razstavi umetnica fizično ločuje zunanjo, antropomorfno podobo drevesa (zgornja etaža) in bolj ali manj spiralno ali krožno obliko prerezov debla (spodnja etaža) s simboliko duše, pa v medetaži uvaja povezujočo stensko montažo maloformatnih reliefnih odlitkov listja, z učinkom razpadanja, izdelanih po lastni metodi in z neobičajno sestavo "kiparskega" materiala. Pogosta uporaba tehnike polivanja barve s posipavanjem granulatov po slikovni površini posreduje likovni celoti fluiden vtis odtekanja ali razkroja objektov in hkrati navezuje na simbolni naslov Lacrimae arboris (Solze drevesa - parafraza motiva Lacrimae Christi), pri čemer Irena Gajser s čisto likovno vsebino opredeljuje izpovedno vsebino dela. Slednja je posvečena sodobni ekološki problematiki uničevanja gozdov, kot bi šlo za nekakšen genocid dreves z aluzijo na trpečega človeka z dušo, ki joče, pa ne toliko zaradi sebe, kot zaradi bednikov, ki z ekosistemom hkrati uničujejo lastno eksistenco (latentna kristomorfnost). V primerjavi z ekspresivno dinamičnimi, bogato pastozno strukturiranimi, krožnimi, ovalnimi ali spiralnimi prerezi, učinkujejo silhuetne upodobitve dreves in listov izrazito lirično in melanholično, saj njihova krhka prosojnost opozarja na minljivost vsega bivajočega. Pa vendar smrt ni dokončna usoda živih bitij, kajti spirale napovedujejo nadaljevanje demiurškega procesa v transcendentnih dimenzijah.
Mario Berdič