Razstava nagrajencev DLUM 2013 pomeni, kot vsa leta do sedaj, poleg vsakoletne kolektivne predstavitve del članov DLUM, najpomembnejšo razstavno prireditev, omogočajoč predstavitev del ne le v matični galeriji na Židovskem trgu v Mariboru, marveč tudi v tujini. Lanska kolektivna razstava članov DLUM z naslovom Sinergija generacij je potekala v skladu z značajem projekta Prestolnica mladih, pri čemer je bilo tudi nekdanje likovno razstavišče Rotovž, kjer so se omenjene razstave odvijale že desetletja, začasno v pristojnosti organizatorjev tematskih prireditev, ki so rade volje sprejeli ponujeno medgeneracijsko sodelovanje.
Že vrsto let lahko spremljamo tipični pojav, da večina članic in članov DLUM na kolektivnih razstavah predstavlja motive iz narave, vključujoč cvetlice, travnike, gozdove, krajine z vedutami ali celo izjemne živalske motive, ki pa praviloma navezujejo na sodobno, perečo ekološko problematiko, četudi v prikriti obliki.
Ludvik Pandur je tako lani razstavil nagrajeni sliki iz najnovejšega cikla Flora (gre za rimsko boginjo cvetja in pomladi), kjer s svetlobno nasičenim, nežnim koloritom na belo presevajoči podlagi v svobodni kompoziciji ustvarja tkaninske preplete abstraktno asociativnih cvetov, pri čemer se tu in tam pojavijo zanj neobičajni črni grafizmi, tudi v obliki zelo tankih, minuciozno izvedenih dripingov. Na letošnji razstavi nagrajencev pa predstavlja novejše primerke iz vzporednega cikla Lebdeče sanje, kjer se vmes pojavi celo mitološka človeška figura v umetnikovem prepoznavnem neomanierističnem "retro-slogu". Hkrati lahko v novejšem ustvarjalnem opazimo umetnikovo nagnjenje do doslikavanja že obstoječih starejših upodobitev, pri čemer nastajajo neobičajne, večslojne palimpsestne kompozicije, ki povezujejo različna ustvarjalna obdobja v enovito umetniško stvaritev.
Neposredno prepoznaven slog Gregorja Pratnekerja, ki združuje izročila različnih postimpresionističnih slogovnih varijacij v prepoznavnem ekspresivnem likovnem izrazu z nadrealističnim koloritom, ob uporabi lazurnega površinskega dripinga, upodabljajoč antropomorfna drevesa, skrivnostne potke in osamljene sprehajalce, ki stopajo skozi naravo s strahospoštovanjem, zavedajoč se njenega sakralnega značaja, očitno prepričuje tudi številne strokovne žirije pri podeljevanju nagrad. Najnovejša Pratnekerjeva posebnost so nenavadno veliki tabelni formati s poudarjenimi človeškimi figurami, ki so končno postali enakovredni objekti in subjekti narave, črpajoč življenjsko energijo v soodvisnosti in sožitju z njo. Sem sodita tudi tokratni dvometrski sliki ležečega formata z vsemi omenjenimi lastnostmi, kot pendanta prikazujoč zimsko in pomladno gozdno idilo s "častilcema narave" v malodane pravljični idili neomadeževanega biotopa.
Lucija Stramec razvija najnovejši ciklus z naslovom Vrt naslad v smislu monokromatskih, v bistvu grisaillnih upodobitev dreves, vejevja, semen in listja na temnejših podlagah s presevajoče belimi likovnimi objekti v svobodni kompoziciji, kot bi opazovali sanjsko vizijo neukročene, divje narave na primeru (pra)gozdov. Upodobitve tako označujejo na gosto posejani, lebdeči vegetabilni detajli, razpršeni po celotni slikovni površini v smislu horror vacui, strahu pred praznino, pri čemer se izmenjavajo različne perspektive, saj gre za prepletanje pogledov na podrast, vmesne prostorske plane ali krošnje in hkrati izmenjavanje iluzije lebdenja z vtisom razsutosti po gozdnih tleh. Več kot očitna je vseprisotnost jesenske atmosfere odmiranja, kot bi šlo za umetničino individualno interpretacijo klasičnih moralizirajočih motivov, kot so vanitas, melanholija ali memento mori. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je naslov cikla Vrt naslade (z aluzijo na Hieronima Boscha) mišljen ironično z ekološkim opozorilom, saj ni opaziti nobenih plodov življenjske strasti, le asketska sivina umirajoče narave.
Tudi Marijan Mirt je zašel iz mestnih vedut globoko v krajino, saj tokrat kot nagrajenec predstavlja izbor iz najnovejšega cikla gozdov v obliki žičnih prepletov popolnoma nesubstančnih, miniaturnim instalacijam podobnih skulptur, ki dejansko niso niti obla plastika niti relief niti slika, marveč vse v enem, dopolnjenih z efemernimi materiali, kot so papir, lepilni trak, lepilo ipd., v funkciji nosilcev poslikave. Še posebej neobičajna pa je stvaritev pejsažnega motiva v takšnem pogojno kiparskem mediju, točneje upodobitve zelenih gozdičev s prikritimi antropomorfnimi ali zoomorfnimi liki, navezujoč na umetnikov priljubljen antični lik Akteona, ki ga je boginja lova Diana spremenila v jelena, da so ga raztrgali njegovi lastni psi, še prej pa je seveda klical na pomoč z lastnega mobija.
Na minuli kolektivni razstavi so morda najbolj presenetljiva dela predstavile DLUM-ove kiparke s kiparji ob boku, kot je na primer nagrajeni, v bronu odliti in v umetnino povzdignjeni, malodane groteskni, kontra-erotično učinkujoči par podvezice in modrčka Metke Kavčič, ki nekako nadgrajuje sočasne viseče bronaste draperije in čipkaste prtičke ter predhodni ciklus pločevinastih čipk, ki jih umetnica kot instalacije obeša v razstavnih prostorih. Na tokatni razstavi nagrajencev pa med drugim predstavlja tudi nenavadno skulpturo v obliki med seboj navpično zvarjenih rezil kos, brez ročajev, ponovno vnašajoč v svoj opus "moško" ostrino, ki pa jo mehča s čipkastimi perforacijami. Pomemben element je tukaj preigravanje svetlobe in sence na steni, kot projekcij visečih likovnih objektov, skrivnostno lebdečih v nekem nadrealističnem, sanjskem svetu.
Ob lanskem izboru nagrajencev je tričlanska žirija (Jerič, Jeza, Berdič) uvedla novost v smislu posebne pohvale, ki se osredotoča na izjemnost interpretacije že ustaljene likovne motivike.
Neobičajno dramatično učinkujeta reliefno strukturirani krajini Matjaža Duha, ki je prestopil prag svoje izključno pestre barvitosti v nepestre črnine in uporabil kot robni dodatek ali marginalijo celo črno tiskan časopisni kolaž v smislu perforiranega filmskega traku, vključno s sekvenčno učinkujočimi navpičnimi linijami. Še bolj nenavadno pa je večkrilno delo Retrospektiva, ki ga umetnik predstavlja tokrat, sestoječe iz štirih delov, treh slik in "stene", v smislu krajine in mestne vedute v njegovem najnovejšem, prepoznavnem slogu. Matjaž Duh sam pravi: "Želel sem problematizirati razstavno dejavnost v današnjem času, kjer avtorji razstavljamo kjerkoli (vlažen , zatohel prostor, razpokana stena, ki je bila nazadnje pobarvana leta 1957). Imena avtorjev so printana na nalepke, ki se včasih tudi utrgajo ali pa zaradi vlage odstopajo."
Manjšino, kot zmeraj, so predstavljale figuralne slikarske kompozicije, a zaradi specifike toliko bolj zanimive, kot na primer panoramska slika Prepričevanje cinemaskopskega formata Marjana Jelenca, kjer je med drugim naslikal silhueto kolega slikarja Stojana Graufa v živahni debati s svojo soprogo Darijo. Pa vendar Marjan Jelenc, kot zmeraj, tudi tokrat predstavlja najnovejša dela, med katerimi je eno, z naslovom Premoč narave, posvetil orkanu Sandy, ki je jeseni leta 2012 prizadel zvezno državo New Yersey (ZDA). O sliki pravi takole: "Po naravni katastrofi se je že polegel prah-dim, ki ga je še čutiti v atmosferi. Obstaja in prevladuje tišina, žalost, spomini, more, strah, tesnobe… Za takšno vzdušje sem moral izbrati kolorit, ki ne bo poudarjal ne dneva ne noči. Neverjetno, kako so lahko ruševine »lepe« in dobrodošle, kot likovni motiv. Razmetani elementi predstavljajo kaos, asimetrijo, strogo ubranost, zrcalne ponavljajoče situacije so v pozabi… Nered, ki ga je napravila narava, mi narekuje, da ustvarim likovni red in vse materialne ter psihične likovne elemente sestavim v urejeno likovno telo-celoto-sliko... V primeru, da sem opazovalcu slik pričaral občutke-podobne mojim, sem uspel."
Lanska bera nagrajenih in pohvaljenih avtorjev je bila nenavadno številčna, dokazujoč visoko kvaliteto ustvarjalcev, članov DLUM, ki se aprila letos z najnovejšimi deli predstavljajo v galeriji DLUM ter kasneje še v drugih galerijah, na primer v pordenonski "la roggia" in drugod.
Mario Berdič
Že vrsto let lahko spremljamo tipični pojav, da večina članic in članov DLUM na kolektivnih razstavah predstavlja motive iz narave, vključujoč cvetlice, travnike, gozdove, krajine z vedutami ali celo izjemne živalske motive, ki pa praviloma navezujejo na sodobno, perečo ekološko problematiko, četudi v prikriti obliki.
Ludvik Pandur je tako lani razstavil nagrajeni sliki iz najnovejšega cikla Flora (gre za rimsko boginjo cvetja in pomladi), kjer s svetlobno nasičenim, nežnim koloritom na belo presevajoči podlagi v svobodni kompoziciji ustvarja tkaninske preplete abstraktno asociativnih cvetov, pri čemer se tu in tam pojavijo zanj neobičajni črni grafizmi, tudi v obliki zelo tankih, minuciozno izvedenih dripingov. Na letošnji razstavi nagrajencev pa predstavlja novejše primerke iz vzporednega cikla Lebdeče sanje, kjer se vmes pojavi celo mitološka človeška figura v umetnikovem prepoznavnem neomanierističnem "retro-slogu". Hkrati lahko v novejšem ustvarjalnem opazimo umetnikovo nagnjenje do doslikavanja že obstoječih starejših upodobitev, pri čemer nastajajo neobičajne, večslojne palimpsestne kompozicije, ki povezujejo različna ustvarjalna obdobja v enovito umetniško stvaritev.
Neposredno prepoznaven slog Gregorja Pratnekerja, ki združuje izročila različnih postimpresionističnih slogovnih varijacij v prepoznavnem ekspresivnem likovnem izrazu z nadrealističnim koloritom, ob uporabi lazurnega površinskega dripinga, upodabljajoč antropomorfna drevesa, skrivnostne potke in osamljene sprehajalce, ki stopajo skozi naravo s strahospoštovanjem, zavedajoč se njenega sakralnega značaja, očitno prepričuje tudi številne strokovne žirije pri podeljevanju nagrad. Najnovejša Pratnekerjeva posebnost so nenavadno veliki tabelni formati s poudarjenimi človeškimi figurami, ki so končno postali enakovredni objekti in subjekti narave, črpajoč življenjsko energijo v soodvisnosti in sožitju z njo. Sem sodita tudi tokratni dvometrski sliki ležečega formata z vsemi omenjenimi lastnostmi, kot pendanta prikazujoč zimsko in pomladno gozdno idilo s "častilcema narave" v malodane pravljični idili neomadeževanega biotopa.
Lucija Stramec razvija najnovejši ciklus z naslovom Vrt naslad v smislu monokromatskih, v bistvu grisaillnih upodobitev dreves, vejevja, semen in listja na temnejših podlagah s presevajoče belimi likovnimi objekti v svobodni kompoziciji, kot bi opazovali sanjsko vizijo neukročene, divje narave na primeru (pra)gozdov. Upodobitve tako označujejo na gosto posejani, lebdeči vegetabilni detajli, razpršeni po celotni slikovni površini v smislu horror vacui, strahu pred praznino, pri čemer se izmenjavajo različne perspektive, saj gre za prepletanje pogledov na podrast, vmesne prostorske plane ali krošnje in hkrati izmenjavanje iluzije lebdenja z vtisom razsutosti po gozdnih tleh. Več kot očitna je vseprisotnost jesenske atmosfere odmiranja, kot bi šlo za umetničino individualno interpretacijo klasičnih moralizirajočih motivov, kot so vanitas, melanholija ali memento mori. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je naslov cikla Vrt naslade (z aluzijo na Hieronima Boscha) mišljen ironično z ekološkim opozorilom, saj ni opaziti nobenih plodov življenjske strasti, le asketska sivina umirajoče narave.
Tudi Marijan Mirt je zašel iz mestnih vedut globoko v krajino, saj tokrat kot nagrajenec predstavlja izbor iz najnovejšega cikla gozdov v obliki žičnih prepletov popolnoma nesubstančnih, miniaturnim instalacijam podobnih skulptur, ki dejansko niso niti obla plastika niti relief niti slika, marveč vse v enem, dopolnjenih z efemernimi materiali, kot so papir, lepilni trak, lepilo ipd., v funkciji nosilcev poslikave. Še posebej neobičajna pa je stvaritev pejsažnega motiva v takšnem pogojno kiparskem mediju, točneje upodobitve zelenih gozdičev s prikritimi antropomorfnimi ali zoomorfnimi liki, navezujoč na umetnikov priljubljen antični lik Akteona, ki ga je boginja lova Diana spremenila v jelena, da so ga raztrgali njegovi lastni psi, še prej pa je seveda klical na pomoč z lastnega mobija.
Na minuli kolektivni razstavi so morda najbolj presenetljiva dela predstavile DLUM-ove kiparke s kiparji ob boku, kot je na primer nagrajeni, v bronu odliti in v umetnino povzdignjeni, malodane groteskni, kontra-erotično učinkujoči par podvezice in modrčka Metke Kavčič, ki nekako nadgrajuje sočasne viseče bronaste draperije in čipkaste prtičke ter predhodni ciklus pločevinastih čipk, ki jih umetnica kot instalacije obeša v razstavnih prostorih. Na tokatni razstavi nagrajencev pa med drugim predstavlja tudi nenavadno skulpturo v obliki med seboj navpično zvarjenih rezil kos, brez ročajev, ponovno vnašajoč v svoj opus "moško" ostrino, ki pa jo mehča s čipkastimi perforacijami. Pomemben element je tukaj preigravanje svetlobe in sence na steni, kot projekcij visečih likovnih objektov, skrivnostno lebdečih v nekem nadrealističnem, sanjskem svetu.
Ob lanskem izboru nagrajencev je tričlanska žirija (Jerič, Jeza, Berdič) uvedla novost v smislu posebne pohvale, ki se osredotoča na izjemnost interpretacije že ustaljene likovne motivike.
Neobičajno dramatično učinkujeta reliefno strukturirani krajini Matjaža Duha, ki je prestopil prag svoje izključno pestre barvitosti v nepestre črnine in uporabil kot robni dodatek ali marginalijo celo črno tiskan časopisni kolaž v smislu perforiranega filmskega traku, vključno s sekvenčno učinkujočimi navpičnimi linijami. Še bolj nenavadno pa je večkrilno delo Retrospektiva, ki ga umetnik predstavlja tokrat, sestoječe iz štirih delov, treh slik in "stene", v smislu krajine in mestne vedute v njegovem najnovejšem, prepoznavnem slogu. Matjaž Duh sam pravi: "Želel sem problematizirati razstavno dejavnost v današnjem času, kjer avtorji razstavljamo kjerkoli (vlažen , zatohel prostor, razpokana stena, ki je bila nazadnje pobarvana leta 1957). Imena avtorjev so printana na nalepke, ki se včasih tudi utrgajo ali pa zaradi vlage odstopajo."
Manjšino, kot zmeraj, so predstavljale figuralne slikarske kompozicije, a zaradi specifike toliko bolj zanimive, kot na primer panoramska slika Prepričevanje cinemaskopskega formata Marjana Jelenca, kjer je med drugim naslikal silhueto kolega slikarja Stojana Graufa v živahni debati s svojo soprogo Darijo. Pa vendar Marjan Jelenc, kot zmeraj, tudi tokrat predstavlja najnovejša dela, med katerimi je eno, z naslovom Premoč narave, posvetil orkanu Sandy, ki je jeseni leta 2012 prizadel zvezno državo New Yersey (ZDA). O sliki pravi takole: "Po naravni katastrofi se je že polegel prah-dim, ki ga je še čutiti v atmosferi. Obstaja in prevladuje tišina, žalost, spomini, more, strah, tesnobe… Za takšno vzdušje sem moral izbrati kolorit, ki ne bo poudarjal ne dneva ne noči. Neverjetno, kako so lahko ruševine »lepe« in dobrodošle, kot likovni motiv. Razmetani elementi predstavljajo kaos, asimetrijo, strogo ubranost, zrcalne ponavljajoče situacije so v pozabi… Nered, ki ga je napravila narava, mi narekuje, da ustvarim likovni red in vse materialne ter psihične likovne elemente sestavim v urejeno likovno telo-celoto-sliko... V primeru, da sem opazovalcu slik pričaral občutke-podobne mojim, sem uspel."
Lanska bera nagrajenih in pohvaljenih avtorjev je bila nenavadno številčna, dokazujoč visoko kvaliteto ustvarjalcev, članov DLUM, ki se aprila letos z najnovejšimi deli predstavljajo v galeriji DLUM ter kasneje še v drugih galerijah, na primer v pordenonski "la roggia" in drugod.
Mario Berdič
| katalog_nagrajenci_ok.pdf |
RSS Feed